Celjenje pomeni pot vase in vključuje vse vidike nas samih ( telesni, čustveni, duševni in duhovni), medtem, ko je zdravljenje osredotočeno zgolj na odstranitev ali olajšanje simptomov.
Dva izmed močnih dejavnikov, ki povzročata bolečine, tako duševne, kot posledično tudi telesne sta:
– odmik od samega sebe- zaradi ranjenih in nezaceljenih delov izgubimo stik s sabo in svojo dušo in tako rekoč pozabimo kdo smo v svojem bistvu.
-Nenehna želja po spreminjanju samega sebe na boljše – ne pot vase, ampak zunanje spreminjanje samega sebe.
S tem ni nič narobe, saj si želimo postati boljši, ampak ta “boljši” je marsikdaj napačno usmerjen. Prav tako je ena izmed napačnih prepričanj miselnost, da ko bomo prečistili še ta in ta vzorec, bomo potem končno zares srečni in da nam bo potem odvzeto vso trpljenje tega sveta. Nekaj od tega zagotovo drži, kajti, ko zacelimo določene ranjene dele sebe, se naš pogled spremeni, naše delovanje postane drugačno, naš odnos do sebe in okolice se spremeni, ampak vse to še ne pomeni, da bomo od takrat naprej živeli v popolni blaženosti in da v nas ne bo več določene stopnje trpljenja. Ne gre ravno tako.
Pomeni pa, da bomo veliko bolj zavestni, prisotni ter v globljem stiku s sabo in svojo resnico. Bolj povezani s sabo in svojim izvorom. Pot vase pomeni budnost in pomeni prisotnost. Pomeni stik s svojimi čustvi in občutki ter sprejemanje le teh.
Kar je bistveno je to, da namesto, da nenehno hrepenimo po tem, da postanemo boljši, da se vrnemo nazaj k sebi in sprejmemo tudi tiste najbolj ranljive dele sebe. Da sprejmemo sebe in življenje, ki se dogaja tukaj in zdaj v celoti.
