Zanimivo in pravzaprav zelo žalostno je, koliko obrambnih mehanizmov si moramo tekom lastnega razvoja ustvariti. Ustvariti, da preživimo; da se počutimo varne; da dobimo lažni, zunanji občutek, da smo vredni; da se izognemo stiski; da se počutimo sprejete; da si zagotovimo, da se nam nič hudega ne bo zgodilo.
Lastno celjenje omogoča pogled v lastne bolečine, in tako se nam razkrivajo pridobljeni obrambni mehanizmi.
Obrambni mehanizmi, ki smo joh razvili niso nekaj slabega, saj so nam nekoč pomagali preživeti, ko nam je bilo preveč. Dejstvo pa je, da nas nezavedni obrambni mehanizmi, ki izhajajo iz notranjih ran pogosto oddaljujejo od sebe. Marsikdaj so prisotni, pa se tega sploh ne zavedamo, a bolj, ko sami sebe celimo, bolje jih lahko vidimo in vedno več jih lahko prepoznamo.
Proces lastnega celjenja je lahko na trenutke izredno težak in boleč, vendar, če vprašate mene, mi je vreden vsake sekunde mojega bivanja.
Tudi bolečina, ki je prisotna ob procesu celjenja je marsikdaj lahko zelo boleča, vendar tako zelo zdravilna, ko si dovolimo vstopiti vanjo in jo spoznati.
Celoten proces celjenja nas vabi k zavedanju, prebujanju in soočanju s tistimi globokimi deli nas, ki jih pogosto potiskamo v ozadje. Vsaka bolečina, ki si jo dovolimo občutiti in vsak prepoznan obrambni mehanizem, nas vodi bližje k sebi. In čeprav so trenutki soočanja lahko preplavljajoči, nas vodijo k avtentičnosti, stiku s svojo notranjo močjo in občutenju resnične svobode.
Lastno celjenje je proces in je pot, ki ne ponuja instantnih rešitev, ponuja pa vedno več sebe in vsak korak na tej poti prinaša globlje razumevanje in globlje celjenje.